Za začetek ima grozno grafiko, ki popolnoma pokvari vtis igre že od prve minute igranja. Skromna, grda ozadja, ki so podobna zabrisanim fotografijam ali prvemu poskusu stvaritve 3D slike začetnika med oblikovalci. To popolnoma vzame voljo do nadaljnjega igranja že od prvega prizora s skritimi predmeti. Verjemite mi, še poslabšajo se, ko nadaljujete z igranjem. Ni animacij in liki, narisani v preprosti stripovski grafiki izgledajo preveč ploski, da bi bili ljubki.

Kar se tiče zapleta, se navkljub njegovi preprostosti, izkaže precej neobičajen in svež. Kot ste morda že ugotovili iz naslova, se zgodba odvija okrog kraje Mone Lise. Izmuzljiv, super tat, ki potuje skozi čas s pomočjo njegovega izjemnega izuma, Časovnega izkrivljevalca, ki izgleda kot stripovska laserska pištola, je pred kratkim storil grozno vandalsko dejanja – iz muzeja je ukradel nesmrtno stvaritev Leonarda Da Vincija, jo atomiziral v koščke in jo raztrosil skozi časovno skrivališče na različne lokacije po svetu. Vaša naloga je, da najdete in sestavite vse te koščke s potovanjem med preteklostjo in sedanjostjo s pomočjo Časovnega izkrivljevalca, ki ga je zlobnež na srečo odvrgel in so ga agenti Interpola našli med njihovim zadnjim poskusom lova nanj, kot tudi nenehno menjavanje njegovih časovnih sledi z uporabo Sledilca časovnih sledi, še ene nič manj čudne naprave, ki jo je izumila Interpolova Tehnološka enota. V resnici navkljub zanimivi ideji je v tej zgodbi preveč  naključij, da bi bila prepričljiva.

Podajanje zgodbe si zasluži posebno omembo, ker je povsem povprečno. Dogodki se razvijajo zelo počasi in ni očitnega pomanjkanja dialogov. Za dodatek, večino prizorišč s skritimi predmeti, ki jih morate raziskati ni povezanih med seboj, niti s temo ali izpahom. Rezultat tega je, da morate iskati naključne predmete s seznama, vključno z različnimi konzervami, mrtvimi ščurki, pticami, korenčki in ostalimi nepotrebnimi stvarmi, ki na noben način niso povezani z vašim trenutnim poslom. Predmeti, povezani z nalogami, npr. koščki slike,  so vam dani avtomatično, ko zberete vse predmete s seznama v preteklosti in sedanjosti. Vaš čas porabite za raziskovanje teh kupov šare, a na koncu se nič ne zgodi. Ne pridete nič bližje ulovu kriminalca, ne glede na to koliko koščkov ste že zbrali. Dogajanje se ne premakne naprej. Vaš šef se vam zgolj zahvali za vaša dejanja in vas pošlje naprej, na še bolj neatraktivno prizorišče, da iščete vse enako neuporabne korenčke. Si lahko zgolj predstavljate kako nadležna je takšna situacija?

Kljub temu to ni najslabša stvar o »Time Chronicles: The Missing Mona Lisa«. Skozi igro se premikate skakajoč z enega prizorišča s skritimi predmeti na drugega zgolj s parom primitivnih mini iger znotraj igre. Večina ozadij je meglenih in grozno nasmetenih. Kakorkoli, nasmeteni ni pravi izraz. Izgledajo kot otroški kolaži, na katerih so predmeti različnih velikosti postavljeni skupaj znotraj ene slike. Na primer, v direktorjevi pisarni v Louvru boste našli majhnega pingvina, ki bo sedel na vhodnih vratih, v Egiptu je gigantska želva na hrbtu Velike Sfinge in pritlikava zebra, ki se sprehaja po okenski polici. Nekateri od predmetov le visijo v zraku, medtem ko so ostali razmetani vse naokoli. Nekoč je bil tu vakumski sesalnij znotraj zaslona, do katerega ste prišli z uporabo namiga. Mimogrede, v običajnem načinu se namigi osvežujejo zelo hitro, z naključno klikanje ni kazni in časovna omejitev je velikodušna. Igranje v običajnem načinu je, očitno, precej težje. Nakupovalni seznami si zaslužijo posebno omembo. Enkrat se moral najti krtačo, za katero se je izkazalo, da je izvijač, in to ni edini takšen primer. Predmeti ne izgledajo vedno tako, kot od njih pričakujete. Za miško s seznama se izkaže, da je računalniška miška, medtem, ko se na istem prizorišču nahaja tudi prava miš, na katero sem kliknil tisočkrat preden sem opazil še drugo. Tu je tudi nekaj prizorov s številnimi klobuki ali pari čevljev, tako da kadar dobite nalogo najti enega, preprosto ne veste na katerega od njih klikniti. Za povrh, nekateri predmeti se preprosto ne odzivajo na vaše klikanje, tako da je skoraj nemogoče razumeti če je predmet, ki ste ga našli, pravi. Vem, da seznam slabosti te igre izgleda neskončen, a moram dodati še nekaj točk. Večina predmetov je tako drobnih ali meglenih, da jih ne morete ločiti od ozadja. Na koncu, imejte v mislih, da boste morali raziskati vsako prizorišče vsaj trikrat in, predmeti, ki jih boste morali najti so vedno enaki!

Za povrh vsega, tu ni glasovne sinhronizacije, glasbeno ozadje pa je neverjetno nadležno in zvočni efekti so tako moteči, da morate preprosto izklopiti zvok po nekaj minutah igranja. Edini trenutek užitka v celotni igri je bil prizor seznanitve z vašo šefinjo, ko vas vpraša, da se predstavite in morate vpisati vaše ime, da ustvarite nov profil. Ta lastnost je izgledala zelo kreativna, a je še vedno edina stvar v igri, ki mi je bila všeč.

Če imate kaj početi poleg igranja »Time Chronicles: The Missing Mona Lisa«, to počnite. Vsaka komponenta igre, od njenega slabo prepričljivega zapleta in zastarele grafike do grozne igralnosti, napade z njeno slabo kvaliteto, tako da ne izgubljajte vašega časa, saj ni vredno nobene porabljene minute. Verjetno nam bodo Big Fish Game jutri ponudili kaj boljšega…